UVOD

Pred dvajsetimi ali več leti ne bi mogla pisati o vzgoji otrok in mladostnikov na način, kot to lahko storim danes. Manjkalo bi bistveno, kar daje vsaki zgodbi pristnost in jo naredi verodostojno. To so izkušnje. Danes sem v letih, ko že lahko naredim prvi večji pregled svojega življenja in se vprašam, kje sem bila bolj in kje sem bila manj uspešna. Ko razmišljam o uspehu, je prva misel, ki se mi ob tem pojavi, delo z mladimi, posebej s tistimi v najstniških letih, prav tako pa tudi vzgojo svojih dveh bioloških otrok. Za nekatere stvari radi rečemo, da so nam položene v zibelko. Najbrž sem res nekaj spretnosti in razumevanja o vzgoji prinesla s seboj na svet, a v glavnem menim, da je večina znanja nastala zaradi dela, nabiranja izkušenj in pogostega notranjega razmisleka.

Pomembno je tudi, da nisem pozabila svojih najstniških let, kakor tudi ne misli, s katerimi sem se tedaj srečevala. Od časov, ko sem bila mlada, se je večina stvari spremenila; glasba je drugačna, kakor tudi način oblačenja, spremenil se je način življenja, pa tudi nevarnosti, ki danes prežijo na mlade. Včasih, ko mladim pripovedujem zgodbe iz svoje mladosti, se prikrito muzajo ob razlagi, da sem pisma pisala na roko, jih nosila na pošto in potem vsak dan nestrpno pričakovala odgovor ter pogledovala v poštni nabiralnik. Kakorkoli že, dejstvo je, da so se stvari spremenile in da na prvi pogled čas moje in njihove mladosti nimata veliko skupnih točk. Razen nekaterih, za katere pa se zdi, da so del odraščanja in se zato z njimi srečuje vsaka generacija, ne glede na obdobje, v katerem živimo.

Skupna točka, ki ostaja bolj ali manj enaka, ne glede na to, kateri generaciji pripadamo, in za katero menim, da je nepogrešljiv del mladosti, je iskanje lastne identitete. S tem so povezana številna vprašanja, stiske, strahovi in iskanja. Odraščanje je čudovito obdobje, vendar za nekatere tudi zelo naporno. Dobro se spominjam svojega odraščanja in morda je prav ta spomin moj glavni adut, ki me je vedno pripeljal blizu najstnikom in zaradi katerega sem njihov svet razumela. Včasih me dijaki debelo pogledajo, ko jim rečem, da me prav nič ne mika biti še enkrat v njihovih letih. Kako vendar? Mar ni mladost nekaj najlepšega in česar si vsi želimo? Prav gotovo je mladost lepa, vendar pa so lepe tudi izkušnje, zavoljo katerih dobiš notranjo moč, znanje o življenju in pogum, da živiš s polnimi pljuči. Od sadeža, ki je šele na poti dozorevanja, ne moremo zahtevati sladkosti, ki jo je mogoče pridobiti le z dozorelostjo. Tako tudi od mladega človeka ne moremo zahtevati vseh znanj, ki se lahko pridobijo le z dozorevanjem in prehojeno potjo. To seveda ne pomeni, da je zrelost sorazmerna s količino let, ki so za nami. Za sladkost duše je potrebno mnogo več kot leta; potrebno je neprestano učenje in pridobivanje izkušenj.

Danes je vzgoja bolj kot kadarkoli prej zahtevna naloga. Ko opazujem mlade ljudi, predvsem menim, da prinašajo mnogo svežih idej. Pogosto imam priložnost občudovati gibljivost njihovega razmišljanja in še vedno živo upanje, ki ga nosijo v sebi, da je svet lahko tudi boljši. To je nedvomno lepa stran zgodbe, zavoljo katere je prijetno biti v njihovi bližini. Po drugi strani pa se današnja mladina sooča s kopico problemov, ki znajo biti tako težki in zahtevni, da jih včasih kljub trudu in naporu ne zmoremo rešiti. Največje težave, ki jih pestijo, so občutek negotovosti, razočaranje, občutek nemoči in pogosto tudi jeza na svet. Zaradi vsega tega se nekateri zatekajo k alkoholu in drogam, pa tudi drugim oblikam destruktivnega vedenja, kot so različne oblike anksioznosti, depresije in podobno. Kot profesorica sem v letih svojega dela slišala veliko lepih in spodbudnih zgodb, vendar pa tudi take, ki so me globoko pretresle. Videla sem mlade ljudi, ki so začeli šolanje s polno upanja, potem pa so se nenadoma nekje na poti izgubili, videla sem starše, ki so se obupano spraševali, kje so naredili napako, kaj je šlo narobe in zakaj je do tega prišlo. Videla sem mlade, ki so jih pogoltnile droge in alkohol ali pa jih je preprosto potolkla brezvoljnost in občutek, da je vse nesmiselno.

Nikoli prej v zgodovini nismo imeli bolj razvejanih in dodelanih sistemov pomoči za mlade – imamo svetovalnice, državne institucije, posameznike, pedagoške delavce, raznorazna društva in podobno. Kje se torej zalomi? Kako je vendar mogoče, da pogosto ne pomaga niti največja možna mera dobronamernosti, da bi dosegli željeni cilj? Dogoditi se zna, da poznamo vsa pravila, priporočila in teoretične postavke, v praksi pa nam spodleti. Morda zato, ker smo spregledali najpomembnejši člen v vzgoji, ki presega teoretično znanje. Ta pomemben člen je navdih. Naj imamo še tako odlično teoretično znanje in naj smo še tako dobro podkovani v definicijah ter poznamo vsa pravila, če smo ob tem nemotivirani, bomo težko prepričali mladega človeka, da nam bo resnično prisluhnil. Kaj šele, da bi od nas črpal navdih in motivacijo! Pravila, kako vzgajati, so nedvomno potrebna, toda nad vsem je naša notranja drža. Te pa ni moč pridobiti, ne da bi vzgajali samega sebe. Ljudje me pogosto vprašajo, kje tiči razlog za uspeh pri vzgoji otrok, in takrat odgovorim, da v vzgajanju samega sebe. Torej, ne vzgajam otrok, vzgajam sebe in rezultati se avtomatično, brez posebnega truda prenesejo na okolico. Sveče ne moremo prižgati, če nimamo ognja. Tisoč besed, ukazov in teorij ne bo pomagalo, da bi se prižgala. Lahko pa z ognjem v nas, prebudimo tudi sočloveka.

Za uspešno vzgojo lahko štejemo tisto, ko postanemo mladim navdih; ko jih naša osebnost in notranje kvalitete prebujajo same po sebi in budijo v njih željo, da bi tudi oni sami zmogli več in razumeli več. V tem primeru lahko rečemo, da nam vzgoja uspeva. Kaj je tisto, kar ljudi običajno pritegne in nam prisluhnejo? Največ magnetizma oddajamo, če ohranimo zanimanje za življenje. Gre za tisto zdravo radovednost, ko z zanimanjem pričakujemo, kaj nam bo prinesla naslednja stran knjige življenja. Prevečkrat se ljudje polenimo; menimo, da smo s študijem zaključili izobraževanje, da smo z družino dosegli svoj življenjski cilj in da smo s službo dosegli svoje sanje. Od tu naprej postane vse bolj ali manj ponavljanje vzorcev. Seveda so tudi ljudje, ki se na teh glavnih življenjskih postajah niso ustavili, niso zaspali in si niso rekli: »Dosegel sem v glavnem vse!« To so ljudje, ki so za svojo pot izbrali učenje in zaradi tega ne poznajo končne postaje. Učenje se namreč nikoli ne konča, kakor tudi znanja ni nikoli preveč in ni dokončno. Takšni ljudje ne rečejo, da so dosegli vse, temveč se najdejo v besedah, ki jih je v pravljici Lan zapisal Hans Christian Andersen: »Pesem se nikoli ne konča; najlepše šele pride!«

Prav zaradi pogostih vprašanj in spodbud, da naj podelim izkušnje, se je rodila ta knjiga. Vanjo sem vtkala misli in citate ljudi, katerih modrost me vodi skozi življenje, misli, za katere menim, da krepijo duha in lahko služijo kot svetilnik na pogosto nemirnem oceanu življenja. S tem sem že v uvodu razkrila eno od svojih metod, ki jih uporabljam pri vzgoji – izbiram namreč stvari, katerim posvečam pozornost in s katerimi zaposlim svoj um. Na enak način izbiram, kaj ponudim ljudem okoli sebe. Menim, da je velika odgovornost, kaj razmišljamo in s čim si zaposlujemo um, kajti navsezadnje to vpliva na ljudi, s katerimi smo v stiku. Človeštvo nam je zapustilo mnogo lepote in veličine duha; najdemo jo v literaturi, poeziji, razmišljanjih in zgodbah, najdemo pa jo tudi v globini ljudske modrosti. Vedno in povsod izkoristim priložnost, da mladim, ki me obkrožajo, ponudim tovrstne misli in razmišljanja. Stik z lepoto modrosti povzroči premik v človeku in hrepenenje, ko si rečemo: »Kako lepo! Tudi jaz bi želel imeti tako močna krila!« To pa je že prvi korak na poti do cilja.

Naslednji steber, na katerem gradim vzgojo in sem ga uporabila tudi v knjigi, so zgodbe. Ljudje zelo radi poslušamo zgodbe. Pogosto imajo zgodbe večji učinek na bralca kot prebiranje teoretičnih priporočil. V zgodbe ljudi in njihove življenjske usode se lažje vživimo, hkrati pa imajo tudi visoko motivacijsko vrednost. Navado imam in to pogosto počnem, da v razred povabim svoje bivše dijake, ki so uspeli na svoji karierni poti in imajo za sabo že kar nekaj izkušenj. To so ure v razredu, ki jih mladina še dolgo pomni, nemalokrat gre za trenutke, ki premikajo notranje kretnice razmišljanja, s tem pa tudi življenske poti. Zgodbe so pravzaprav eno mojih glavnih orodij, ki jih uporabljam, ko želim mladim posredovati določeno sporočilo. Vse zgodbe v knjigi so napisane po resničnih dogodkih.[i]

Vzgoja je nedvomno kompleksen proces oblikovanja in samooblikovanja človekove osebnosti, ki poteka vse življenje. Ljudje se med seboj razlikujemo, na svet prihajamo z različnimi dednimi zmožnostmi in na našo duševnost vplivajo številni dejavniki. Zato bi bilo nemogoče najti vzgojni model, ki bi bil za vse enako primeren. Namen te knjige ni razčlenjevanje vzgojnih modelov ali iskanje najprimernejšega med njimi. Morda bo celo vzbudila presenečenje, ker ne ponuja novega pristopa ali recepta za vzgojo mladih, vsaj ne na način, kot si pogosto predstavljamo. Knjiga je usmerjena k razmisleku, da se vzgoja vedno začne pri sebi in da z vsako spremembo, ki nastane kot posledica znanja, pozitivno vplivamo na našo okolico. Gandi je dejal: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu!« Kvalitete, ki jih želimo videti v mladih ljudeh ali pri komerkoli drugem (bodisi pri partnerju, prijateljih, znancih bodisi v širši družbi), na primer odgovorno ravnanje, ljubezen do znanja, aktivno razmišljanje, etična načela, širina duha, pa tudi takšne, kot so vztrajnost, potrpežljivost in razumevanje ter mnoge druge, imamo vedno možnost nadgrajevati v sebi.

Komu je torej namenjena ta knjiga? Morda bi bil mnogo krajši dogovor, če bi vprašali, komu knjiga ni namenjena. Resda je poudarek knjige je na vzgoji mladih, toda v knjigi se lahko najde prav vsakdo; starši, vzgojitelji, učitelji, pari, zakonci, delovni kolektivi, skratka vsi, ki imamo stike z ljudmi. Knjiga namreč govori o temeljnih vrednotah, ki so enotne pri vseh vrstah odnosov, ne glede na starost ali spol posameznika.

Knjiga je zasnovana na devetih poglavjih. Vsako od teh predstavlja enega od stebrov vzgoje. Ti stebri so naslednji: urjenje čuječnosti, pomen odgovornosti, vzgoja uma, zgled, kritično mišljenje, razvijanje ljubezni do znanja, družbena odgovornost, razumevanje pogojenega nastajanja in meditacija. V vsakem od naslednijih poglavij je predstavljeno eno od vzgojnih orodij, ki so se pokazala učinkovita pri vzgoji. Hkrati so s pomočjo zgodb predstavljeni konkretni primeri in različne tehnike, kako dosežemo pri sebi in pri mladih, višjo stopnjo zbranosti. V knjigo sem vtkala ideje in znanje iz različnih kultur, filozofskih tradicij, ljudske modrosti.

Kar nekaj vode je že preteklo v moji strugi življenja, vendar vem, da moje sedanje znanje ni končna postaja, temveč le ena od številnih na dolgi poti nabiranja izkušenj. Zato tudi noben nasvet ali izkušnja, ki so zapisane v knjigi, nima namena biti končna resnica. Namesto podobe nekoga, ki stoji na končni postaji, želim v okolico prenesti sporočilo, da je v nas toliko življenja, kolikor je želje in ljubezni po znanju. Človek ne umre tedaj, ko se izčrpa njegovo telo, temveč tedaj, ko meni, da že vse ve in da ni potrebno iskati naprej. Ali, kot je dejal Mark Avrelij:[ii] »Sramota, če ti omaga v življenju duša, preden se utrudi telo!«

[i] Imena (bivših) dijakov so zaradi varovanja osebnih podatkov spremenjena, razen v primerih, ko so posamezniki posebej želeli objavo svojega pravega imena in drugih podatkov.

[ii] Mark Avrelij je bil rimski vojskovodja, cesar  in filozof. Rodil se je leta 121 v Rimu in umrl leta 180. Zgodaj je začutil ljubezen do filozofije. Najbolj je nanj vplival stoicizem. Njegovih pogledi in razmišljanja so strnjeni v delu Dnevnik.